Sunlight here I come

Ležati, smrdeti

v svoji pojstli

z rokami pod glavo

skozi temo

poslušati KLEŠE

migati s stopali

v ritmu, brez posluha

samo za sebe...

  to si večkrat želim    

   Ema je bla v kopalnici in tam počela kar je že počela, mene pa prepustila najboljši družbi, samemu sebi. Na TV-ju je angleški moški glas govoril o najbolj leni živali na svetu, slovenski podnapisi so pisali o lenivcu. Pogledal sem svoje dlakave nožne prste, kosmate noge in trebuh, z lenivcem sem imel več skupnega kot z večino ljudi. Siguren, da bom še nekaj časa sam, sem malo povzdigno rit in gromko prdno. Telo v popolni harmoniji s smradom za začetek še enega dneva, v katerem se nič značajnega ne bo zgodilo.
   Ležal sem praktično na tleh, ker je Ema mela pojstlo brez okvirja, prvo sem mislo, da je to zaradi seksa in škripanja, pol pa sem opazo da tudi fotografije in slike, ki jih po stenah ni manjkalo, niso uokvirjene. Malo sem mešal misli po glavi..., "vseeno mislim, da  to dvoje nima veze eno z drugim". Mojo pozornost je pritegnila revija s šarenimi fotkami anoreksičnih modelov, ki so s svojimi belimi zobmi in koščenimi obrazi narekovale trende poletja. Obrno sem na kviz, ki mi bo, vsaj po besedah avtorja, pokazal koliko sem pripravljen na najbolj noro poletje. Na pamet sem reševal vprašanja tipa, katere tri stvari nikakor ne manjkajo v tvoji torbi za plažo, ... postaven tip, za katerim se obrača cela plaža te povabi na pijačo, kateri koktail boš naročila, ... itd., itb.. Skratka, revija je bla težko sranje za lahke ženske.
   Ema se je vrnila z brisačo na glavi in me obvestila, da mam fraj kopalnico in 5min.
Zaradi mojega načela ne sranja po tujih sekretih, razen če ni nujno, sem z rihtanjem opravo hitreje kot običajno.
"Evo lahko grema, jaz sem fertik" sem čivkal in si navlaćil zokne.
"Samo še namažem se, pa greva"
Vedo sem, da to samo lahko traja, zato sem se vrno nazaj k svojim papirnatim modelom.

dve ulici korakov

 držanje za roke

 par škrtih besed

 en polobjem 

in kratek poljub 
pred študentsko ambulanto

  Ema je v parku pomagala pri nekih delavnicah, mene takšne aktivnosti niso vezale za ta del mesta, zato sem svoj kompas obrno za 180°, Sunlight here I come.
       

Vem za plac

15 min zahodno od tu

v naravi, pod soncem

 brez ljudi in majce

  z Dženifer Lavlejs 

v Snovih sa Bunker Hila

                              
    


   

Zimski dnevnik

Slučajno sem naletel

in dobro je da sem

to so te besede

jasne, enostavne in resnične

črno beli svet mojih misli

Vsak korak ena črka

vsaka ulica vrstica

in dan..., 

nova stran

v Zimskem dnevniku

          

Nekdo, ki ga poznaš dva dni, ti ne more biti prijatelj, sploh pa ne dober prijatelj.

Sedel sem na zideku starega mosta, čakal Emo. Gledal sem malo okoli, Dravo, avte, Lent, ki je zgledo nekak bedno pod tem sonce in v barvah predvečerja. Počasi se bo začel zbirat folk sem pomislo, zajebo sem se, Verdi odpade. Obrno sem Emino cifro.
"Ej, ki si ti?"
"Tukaj pri Meku, čez dve minuti sem..."
"Daj počakaj, sprememba plana, prijem jaz do Meka." jo prekinem v stavku.
"...okej"
"Evo me, za minuto priletim"
Zagono sem Gt-ja in čez minuto sem že bremzo pred Emo.

"Spet si s totim malim bajkom?"
"Spet" sem kratko in direktno sikno, nikoli nisem znal odgovarjati na kostantacije.
gledla me je pod nekim čudnim kotom in meni je v trenutku dz postalo žal za zadnjo reakcijo
"kaj bova?"
"Hmm, grema nekaj pojest za začetek, pol pa še nekam malo bluzit."
"kam pa bi šla, mislim kaj bi jedo, pico, al kaj drugega?"
"mislo sem pico, lahko pa ti prideš s kako idejo."
"Kaj pa če..." tukaj je naredla malo pavzo
"?"
"...ti jaz nekaj skuham?"
Takega odgovora nisem pričakoval, malo me je zvilo v trebuhu, prvo, ker nisem bil vajen plazit po tujih stanovanjih, drugo, bil sem siguren da mi doli v starkah noge pripravljajo smrdljivo atmosfero, tretje in najbolj zato, ker sem bil navadna pička.
"Samo pod pogojem, da je v to vključena še sladica?"
Pobegno ji je špukec smeha.
"Ni, lahko pa boš posodo pomil"
Pomivanje, pospravljanje, zlaganje, pomaganje ... niso ble besede za add to favorites, vsaj pri meni ne, ampak Ema je bla.
"Ok, se boma že nekak zmenla"
"Daj da se malo peljem..." je zamjaukala in jaz sem vedo kaj sledi "kak lahko goniš na takem malem bajku?" in "kak se ustaviš?".

"Ej, ki si sploh ti doma?" vedo sem da je nekje v centru, to je tudi vse.
"Na Tyrševi"
"ki je to?" sem vstrelo, neumen, da si zapomnim ulico, ki ni moje stalno bivališče.
"Kaj me zajebavaš, ne veš kje je Tyrševa?" se je čudla, nesigurna če jo res jebem.
"Mislim vem, če bi mi razložla, bi vedo ki je, tak samo po imenu pa tema."
Ona se je še malo čudla, kak ne poznam mariborskih ulic.
"Evo to je Tyrševa,da boš vedel za naprej" mi je pokazala ulico, ki se je spuščala proti nama. Potem mi je pokazala, kje je doma,  njeno okno itn., itd., vse dokler nisma prišla do vhoda. Jaz seveda nisem spusto prilike, da ji rečem kak je v sosednji hiši bil doma en moj sošolec iz srednje, moje nakladanje ni melo nobene veze z resnico.
"Res, kak mu je ime?" se ja zahaklala na trnek.
Spomno sem se porno legende Peter North-a in vstrelo.
"Pero, Peter Sever, poznaš?"
"A-a, v tej hiši praviš da je bil doma?" in z roko pokaže na sosednjo hišo.
"Ja, definitivno tu"
"Ne vem, mogoče če bi ga videla, bi vedela"
"Če bi ga vidla, bi sigurno vedla, samo so se že pred leti preselili nekam v neko vukojebino, Sv. Trojica, Trije kralji, neka taka pripizdina." Sem pretrgo film razmišljanja o nekem fantomskem sošolcu.

Odklepala je vrata in jaz sem prvič pomislil, če je sploh sama doma. Stanovanje je blo eno od onih starinskih z visokimi stropi. Tisti ki je urejal stanovanje, je očitno imel smisel za estetiko.
Ema mi je rekla naj se razkomodim in se nekam zgubila. Sedel sem za kuhinjsko mizo in listal reklame. Kuhinja je bla s pisanimi ploščicami in elementi, ni bla kot naša enobarvna socialistična.
Izkoristil sem njeno  odsotnost in si povohal stopala, smrdela so z običajno intenziteto. Vrnila se je z laptopom.
"Fotke od včeraj" je veselo nastavla komp pred mene.
Nisem mel pojma da sma se včeraj slikala, ampak sem to zadržal zase. Fotke so ble standard, na večini slik sem bil jaz, na nekaterih je bla ona, na enih pa sma bla celo oba. V seriji skupnih fotk je blo nekaj takih, kjer sma zalimana en za drugega zgledla kot zaljubljeni par. Pogledo sem jo preko monitora, odsotno je povlekla dim in gledala v neko točko na mizi.
"Ej nisem vedo, da maš fanta" trgnila se je in me ujela s pogledom.
"Od kod ti to?" se je zmedla
"kdo pa je toti na sliki?" vstala se je in pogledla na ekran, fotka kjer sma objeta, ona fotka na slepo, jaz z jezikom nekje v njeni ustni votlini.
"Eh, to je en priatelj" je nonšalantno odmahnila, skapirala je bazo
"prijatelj..., ki ti turi jezik do grla?" sem nadaljeval
"hmm očitno je... dober prijatelj" se ni dala, gledla me je in elegantno kadila.
"nekdo, ki ga poznaš dva dni, ti ne more biti prijatelj, sploh pa ne dober prijatelj." klikno sem naslednjo fotko.
"Ja?"
"Aha. In te slike, vidiš, niso niti malo prijateljske."
"To niso slike ampak fotke, prijatel, sorry, najboljši prijatelj."
"jebita se ti in tvoj najboljši prijatelj"
"hahaha" je stresla iz sebe zadovoljstvo. Smajlič je visel med ličnicama, pri njej in pri meni, tud srčki, ampak njih se s prostim očesom ni moglo videti.
Preklikala sma še ostale fotke, njeni komentari so mi dajali smernice po katerih se je furalo včerajšnje rokanje.
"A lahko eno osebno vprašanje, vem da ni moja stvar, ampak ...?" me je prestrašla z barvo tona in sočutnim pogledom.
"ofkours"
"Ta bolezen, ki si jo mel, a si res skoro umrl?"
Moj fris se je v infinitezimalnem delčku časa deformiral v pogled KOJI KURAC!. Bil sem v stanju manjšega šoka in nekaj trenutkov sem rabo, da mi možgani začnejo pošiljat normalne signale.
"Ej sorry, ne vem o čem govoriš"
Nabrala je brvi in izčobila ustnice, zgledla je kot da ji je nekdo nekja potisno od uzad.
"Če pa si včeraj, ko te je Davorin vprašo če maš to fotrovo srajco, odgovoril, da si mel težko bolezen, da si zgubo ful kil in komaj ostal živ in, da se s takimi stvarmi ni lepo šaliti."
"Kdo je Davorin?"
"moj kolega, se pa veš, skupaj smo bli pri Univerzi"
"Ne vem kirega misliš, z nama so bli trije tvoji kolegi in vsi so zgledli kot da jim je ime Davorin"
"Davorinu je bil pol ful bed zaradi tega" ga je skušala opravičiti.
Vedo sem, da ta som ne bi mel nič proti, da prebere moje ime pod sliko v Večeru na predzadnji strani. Plesanje z jezikom po grlu dekleta za katerim hrepeniš, zadosten razlog da nekomu želiš pot za Had.
"Super, lahko mu rečeš, naj se neha bedirat, ker si je Patrik vse zmislo:). Sam se sicer ne spomnim, da sem komu pripovedoval o srečanju s smrtjo, ampak če ti praviš, pol..."     
Zgroženo je strmela v živega mrtveca in komaj opazno majala z glavo levo-desno.
"Ti nisi normalen"  mi je postavla diagnozo.
"Nikoli nisem reko da sem" sem skomignil z rameni
"Pa ne moreš se stakimi zadevami hecat"
"Ne hecam se jaz, nekdo se heca z mano."
"Obljubiš, da ne boš več nastopal s takimi zgodbicami?"
Ema je zvenela preveč resno, očitno res ni bla za take bolane scenarije, ki so se v stanjih neprištevnosti režirali v moji tikvi. Dvigno sem levo roko, desno položil na srce in odrecitiral obljubo, kot neki pionir.      
"Pred svečano in častno komisijo, jaz Patrik obljubljam, da se ne bom več hecal s svojim kliničnim stanjem, da ne bom izginjal v noč brez slovesa, in da,...da bom..." zlagal sem konec govora
"da bom končno poljubil Emo" so njene besede končale mojo svečano obljubo.
  

Simple is the best

Zbudil sem se na klopci

smrdljiv in resničen kot drek

neka žuželka se mi je plazla po vratu

in komarjev ugriz me je srbel na roki

Pogledal sem okoli sebe

bil sem za šolo

na sosednji klopci je ležal Mali

polovica njegove riti me je gledla

skušal sem ne gladati v to smer

Kak sem se znajdo tu ?

ne vem

...črne luknje

probal sem najti odgovor v mobiču

trije zgrešeni klici

Ema, neznana cifra in Mali

 dva sms-a

oba Emina

"Kam si zginil?" ob 0:13 

in "Love it :* " ob 01:02

Uf ... preveč neznak v tej enačbi

izločo bom eno

vgasno bom NOKIO

in drugi polcajt nadaljeval doma.

Okno sem odprl na stežaj, rolete so že od 97-tega ble spuščene. Na stolpu sem narihto Azro, ura je kazala 09:17, pojstla je bla dosti bolj mehka od klopce, moje misli so ločene z vejicami prihajale in odhajale v intervalih. "I uvjek sanjam tople usne žene, kako me ljube, kako me ljube..." Johnny je pel tisto kar sem jaz skušal zadržati v trenutku, ampak nisem uspeval, Emini poljubi so bli hitrejši od trenutka, istočasno so začenjali in končali.    

Mali je sedel na terasi Amerike in zavzemal minimalno energijo, poznal sem ta občutek - nedeljski sindrom.
"Klico sem te, pa si izklopljen"
"V življenju se morjo vedet prioritete." sem mu dal poduk. " Ti, si prišo k sebi?"
"Ma celi sem razštelan, ...kaj me te nisi gor fukno, ko si šel?"
"Če si spal, neom te zbujo"
"Kako delaš" je glasno vzdihno
"Čuješ, ki sma se mia' najdla, ker niam blage?"
"Na kebabu"
"Kdaj je blo to?"
"Ka te vem, ob kakih petih"
Ok, od Eminega "Kam si zginil?" do srečanja z Malim je minlo pet ur, pet ur mojega življenja zgubljenih v eni poletni noči 2010.
"Kak si pa zrihto z ono umetnico?" Mi je postavo konkretno vprašaje.
"Z Emo, ...začelo se je dobro, ne vem pa kak se je končalo, ...zmanjkalo mi je filma."
 Začel se je zadušeno smejati, sigurno se je spomno v kakem stanju me je najdo ..."Ma boli te kurac, more ti na cajte jermen dol fuknit"
"Ma kuri me bolac, hehehe" je zdaj oba cukalo.
"Ki si ga ti bluzo včeraj?"
"Malo sma bla z Vesno na lentu, pol je ona morala domov, jutri je dežurna celi dan." Vesna je bla zdravnica v bolnici in mali je bil ful ljubosumen, blo ga je strah da mu jo bo neki doktor spelo. Par krat se mi je pijan zaupal, enkrat celo jokal. Ko vidiš 120 kilskega vola kak cmizdri, nisi siguren al bi se smejo al joko z njim.
"Kak je zdaj z vama?"
"Ma kaj te vem, ta njena dežurstva, nočne, specializacija, ...in jaz, vse je to preveč za njo. Nekaj bo mogla skenslat. Paki..." pogledo me je z nekim žalostnim pogledom "...med naštetim nimam šanse."
"Ej kiri ti je kurac, pa ti si pravi ded, pameten si, inteligenten, duhovit, misliš s svojo glavo, furaš svoj lajf, stil in sigurn sem, da če ji to ne bi blo všeč, se ne bi zajebavala s tabo."
Globoko je vdahno...
"Eh, ni to tak simpl"
"Mali, simple is the best"
Pogovor je šel v neko drugo smer in jaz na koncu nisn zvedo, ki se je mali včeraj uničo, to niti ni blo več tak važno.   

Odločo sem se, da malo pospravim za sabo. Linino stanovanje je pred mojim prihodom blo kot apoteka in jaz sem se odločo, da ga tja vsaj približno vrnem. Prvo sem umil posodo in zrihto kuhno, pol sem posesal dnevno in hodnik, WC-ja in kopalnice se nisem dotikal, v spalnici pa sem samo svoje cote vrgo na en kup.
Za nekoga, ki je v celem lajfu mogoče par krat pospravo svojo sobo, sem kr dobro opravo nalogo.
Bil sem zadovoljen s sabo, ampak sem še vedno moral rešit rebus včerajšnje noči. Rabo sem odgovore, rabo sem pogovor z Emo. Rdeča tipka za bujenje Nokiinih elektronskih možganov, zelena za povezavo do Eminih.
"Ja?"  se je Ema previdno javla, ko da jo kliče nekdo iz skrite cifre.
"Ej te motim?"
"Kdo pa je?"
"Patrik na liniji"  - jebote!
"Eeej zgubljeni, pa kje si ti, razen na skriti cifri"  Ipak sem ta nekdo bil jaz.
"Kam si včeraj zginil, kr na enkrat te več ni blo tam?" Ema je hotla vedet več kot sem ji lahko povedal.
"Ne bi vedo. Zadnje česa se spomnim so tekile v Tildosu in neke slike, slke mislim da niso ble v Tildosu."
"Slike so ble v Galeriji"
"Galerije ni v mojem spominu"
"kaj pa sms, ki si mi ga poslal je?"
"...žal"
trenutek tišine je požiral moje impulze.
"Si že jedla?"
"ja"
"greš na 1/2 pice?"
"lahko, kam?"
"Verdi na Lentu, čez pol ure ti je kul?"
"oki"
"ajt se vidima"
"ajdi"
Bil sem totalno brez dnarja, verjetno sem včeraj spičo vse kar sem mel. Spomno sem se, da na polici v Linini sobi nabira prah en šparovček v obliki globusa. Globus je bil prozoren in poln, preprosto je prosil da ga nekdo oropa. Cukno sem 30 €, "to si bom sposodo, vrnem ti ob prvi priliki", sem nemo reko Lini v moji glavi.   
      

Me and the Devil blues

Laufo sem dol po stopnicah in skoro podrl Mirvano, ciganko, ki je s sestrama, bratoma, staršema in babico živela v 1. nadstropju na 62 kvadratih.
"Heej kam se mudiš, ...čakaj malo"
Zabremzo sem s starkami.
"Joj kako si se zrihtal, greš k punci?"
"Ma samo v mesto"
"Nemoj ciganki da lažeš" me je opozorila in pomežiknila.
"Ajde, da ti vidim srečo" ...
"Ajde"
"Zapri oči in daj mi roko"
Nareo sem kot je rekla. Prvo je nekaj šarala s prstom po moji dlani, potem je začela govoriti nekaj na romskem, govorila je bolj za sebe kot meni.
"kaj vidiš?" sem hoto bit na tekočem
"Čakaj, ne me motit ..."
Stal sem tak srei stopnišča z zaprtimi očmi,ona pa je raziskovala moje linije življenja.
"Patrik, Patrik, ko bi vedel kaj vidim na tvoji dlani... " je začela dramski nastop.
"?"
"Ne ne a-a, mačak, prvo en kiss tu" s kazalcem je pokazala na desno ličnico.
"pa... dobro, če že moram"
"Aha, moraš" mi je z nasmeškom nastavla lice.
Približal sem fris k njenemu, zaprl oči in "cmok" naloga je bla opravljena.
"Hi-hi-hi" se je zahihotala
"Kaj je z mojimi linijami življenja, bom preživel?"
"Boš, če te ljubav ne ubije"
 "Ljubav?"
"mhm, čuvaj se punce z rdečo šminko"
"Še kaj?"
"Lahko bi me kdaj vzel s sabo, ko greš ven"
Mirvana je mela 16 let, 10 manj od mene, pa tui nisem mel neke želje prenašat teenagerov v svoji bližini.
"Naslednjič te peljem na tortico"
Ubijalsko me je pogledla in rekla "Dobro veš kaj mislim"
"Tortica ali nič, razmisli do naslednjič, ko te srečam na štengah"
Poslovil sem se s svojo privatno šlogarco in zapustil blok.
***
Končno sem bil na ulici, Mali me je s hroščem čako na parkplacu.
"Sorry za zamudo, mel sem srečanje z usodo" Ni se zmeno za moje besede, ampak mi je potisno cenerja s heftom in reko "drži". Držal sem rdeči papapir, o  pa je nekaj isko po predalčkih in sedežu.
"Jebemu sunce, tu neki more bit" je mrmljal v prazno in z mobičem sveto po tleh. Jaz sem skušal na radiju nastavit 101.
"Ne morš verjet, kaj vse najdeš na tleh" in na števec, ki iz nekega razloga ni mel šajbe, odložo kutijo šibic. Vzel je heft, ga kot pravi pubec z asfalta v parih potezah zvil in pripalo. Potegno je daljši dim in me s strani pogledo.
"jebote, ti taki misliš it na dejt"
"Kaj, kaj manjka?"
"Pa nič, samo da ti je srajca tri cifre prevlka"
"Tak sem hoto" sem pičo svoje.
"Auu klošaru jedan"
"Daj furaj, itak vedno zamujam"
Vkurblo je staro bubašvabo, ki je zatem začela prdet po mariborskih cestah.

Slomškov trg je bil v komi, avti so stali in se niso premikali. Očitno se je začel Lent in jaz edini tega nisem vedel. Izstopo sem iz avta in Malega pusto v koloni, da kleje in trobi.
Z Emo sma bla zmenjena pri Univerzi, kjer je tega poletnega večera mali milion ljudi začenjal svojo pot v noč. Vsedo sem se na neki betonski kurac, ki je rastel iz asfalta in s pogledom iskal Emo. Najdel sem jo kako stoji s tremi bilmezi. Zgledalo je, kot da se vsi štirje zabavajo, prepričan sem bil, da je posredi slab humor. Ema je zgledla za 1,38 krat boljše kot včeraj, mela je neko oblekico, ki ji je odkrivala dober del nog.  Že od daleč je zgledla jebozovno, v tisti gužvi med onimi troti pa kot bitje z druge planete. Vstal sem odločen, da jim zjebem koncept. S svojo podobo sem se približal trem satelitom, ki jih je Ema držala na distanci s svojo fiktivno supersilo. Moj mehanizem je deloval na povsem drugih principih, njene sile na me niso imele učinka.
"Eeejjj, ful dobro da si prišo." Je rekla namesto pozdrava. Sateliti, ki so se še pred trenutkom smejali so zdaj zaprli, osatli so samo glupi frisi in pogledi polni prikritega sovražtva usmerjeni k meni. Uspel sem.

"Serbus pubeci" sem jim namignil. Kislo so vrnili pozdrav.
"To je Patrik, Patrik to so ..." in je začela naštevati imena trojke, ki sem jih jaz pustil, da odvalovijo mimo mojih ušes.
Nekaj trenutkov je špilala tišina, potem pa so se vrnili k svojim temam. Na repertoarju je bla neka  Ana, njihova sošolka s faksa, ki se je palila na enega od totih treh.
"...pa kr nekaj mi po fejsu pošilja,...meni pa ni, ...upam da mi danes ne bo gušla,..." Ta očitno ni delil Aninih občutkov, jaz pa sem upal, da mu bo v naslednjih trenutkih priletel njen SMS.
Iz njihovega pogovora sem v glavi skušal sestaviti Ano. Mala s povprečnimi joški, črnimi lasi in starkami na nogah. Takšna Ana je lahko huda mačak, al pa grob, sem si reko.  Prava Ana je verjetno bla  nekje vmes.
Njihovi medčloveški odnosi me niso zanimali, zato sem začel zijat po nogah in ritkah, katerih lastnice so se znajdle v mojem vidnem polju.  Spomnil sem se Mirvane in rdeče šminke. Prvo sem preveril Emine ustnice, niso bile namazane rdeče. Dobro, nevarnost je očitno počivala na nekih drugih ustnicah. Ema je opazila, da zijam okoli in tudi sama začela obračati oči v iste smeri.
"Patrik ne ?" me je vprašal oni, na katerega se je kurila Ana in ki je očitno gorel za Emo.
"Aha, tak ko Patrik Wilding." sem samozavestno reko, prepričan da noben od njih nikoli ni slišo za ZA-GOR-TE-NAY-a.
"Patrik Who...?" je zinil oni čisto levi, ki je bil najdalje od mene in najbližje Emi.
"... Wilding, prvi temnopolti astronavt" sem začel zajebancijo. " bil je vlka zvezda v 70-ih, prvi z bluz dušo na Luni. Skakal je po njeni skorji in pel Johnsonov Me and the Devil blues. Houston je vse to prenašal na nekem radiju in nastalo je sranje.
"kaj pa je blo, mislim zakaj?" me je vprašljivo gledla Ema, Ema in ostali.
"hmm, pesem besedila gre... Me and the Devil was walking side by side, and I'm going to beat my woman, till I get satisfied..., dalje pa si lahko sami sestavite zakaj."
Gledali so v mene kot recimo v... profesorja. Gledal sem v njih kot recimo v... bedake. Potem je oni desni, ki je stal prvi do mene pogledal mobitel in samo reko "mi mormo počasi it, oni nas že čakajo na Lentu.". Ne vem kdo so ONI, vem pa da mi je ta novica polepšala trenutek. Ema se je od njih poslavljala z objemom, lupčkom in besedami, jaz samo z rahlim kimom glave in enim "ajde".

"Kaki je plan?" Sem vprašal.
"Houston we have a problem" je rekla in iz svoje torbice, ki ji je visela prek rame potegnila 1,5 litrsko plastenko coca cole."Cuba libre"
Ok, torej temu služijo ženske torbice. Odgovor sem zvedo, trebalo je rešit še vprašanje kam?. Spomno sem se, da so pod Univerzitetno pred knjigarno štengice.
"Vem za en dober plac, tu takoj za ekom."
Primo sem jo za roko, ni je izmaknila, in jo potegno za sabo proti knjižnici. Iz nekega razloga miz in stolov na vrtu knjižnjičnega kafiča niso pospravljali. Bli so sicer zvezani z zailo, ampak je zgledlo, da se lahko na njih normalno sedi. Štenge so postale samo dobra alternativa.
Sedla sma za mizo z najmanj svetlobe, noge pa stegnila na nasprotnih stolih. Odprla je zamašek, rekla "na naju" in nagnila direkt iz flaše. Pol sem prišo na vrsto jaz, ponovil sem njene besede in zlil črno tekočino po grlu. Ledeno sladko kisli okus s komaj občutnim okusom ruma, Ema je to mojstersko sestavla.
"Super si to zmešala, maš talent"
Odpihnila je dim in se nasmehnila.
"Ej, daj povej mi nekaj..." je z začela v nekem resnem tonu.
"Kaj te zanima?"
"Za začetek, tisto o astronavtu, je blo žretje dreka ne?"
Pogleo sem jo, nategno šluk in reko "Aha".
"Ti si en vlki drekač"
"Aha" 
"Všeč si mi"
Tukaj sem jaz malo zatrokiral, nisem vedel kaj naj rečem, blo je prehitro, predirektno, ... Dokler sem se jaz lovil, je ona nespremenjeno gledla moj posrani fris in čakala, trenutek, dva, potem pa prasnila v smeh.
"Pa sem te, hahahah"    
Uuuuu Ema je bla zajeban igralec, znala je vrnit z isto mero, s knock-outom. Ženske s takšnim karakterjem se ne spušča iz klinča.
Še vedno sem jo mutavo gledal z nekim besom v očeh, ni popuščala.

Naredla je še en dim,

zadnji, preden je približala ustnice,

čutil sem njen dih na svojem vratu,

mešanico tobaka, alkohola in parfuma  

   

Billie Holiday

Sedel sem na strehi, na stopnicah ki vodijo iz našega na nadstropje višji sosednji blok. Pil sem pir in razmišljal..., včasih sem znal to dosti bolje, razmišljati in piti. Na nasprotnem bloku so nekatera okna utripala v ritmu TV signalov. Homo sapiensi so gledali druge homo sapiense. Ne vem, če pod definicijo homo sapiens piše, da je to družabno bitje, če ja, pol sem jaz sigurno neka druga vrsta. Nareo sem en daljši šluk in zaključo, da bi s tem spoznanjem lahko živel.

Sonce je luni narisalo nasmešek, jaz pa sem dobil navdih. Fukno sem piškulinca vun in začel hcat na zid sosednjega bloka. Polulal sem en smajlič, dve oki, nos in podpis ...hehehe... PATRIK se je začel cedit po zunanji steni nekogaršnje spalnice... rumeni tisk. Rukno sem pir do konca, nisem mel več kaj za pit, niti za pohcat, ... zaluštali so se mi smokiji. Vem, ki jih bom najdo.  

***

Sedel sem na tleh Linine dnevne sobe, zobal smokije in pil cedevito. Mel sem idejo, da pokličem Zokija naj prinese neki alkohol. Hmm... why not.

"Halo"  se je Zoki oglaso, ko neki moron
"metnem ti ga malo"
"...?"
"pozabi, kisti pička stara?"
"Evo, doma, ti?"
"Daj prii na en pir"
"Ne morem zdaj, hmm... nisem sam,..." je skoro šepetaje govoril
"Kaj maš Sanjo tam!?"
"Aha"
"Veš kaj si jaz mislimno njej?"
Izkazalo se je, da je Sanja ena zajebana oseba, tiranka in absolutna gospodarica življenja in smrti vseh živih bitij v njeni ožji bližini. Strahu, ki ga seje s svojim kislim obrazom in ledenim glasom, bi zavidala tudi nekatera mitološka bitja. Zokiju sem večkrat predlagal naj ji stisne par šamarjev in jo odjebe v 3pm, ampak on ni nič naredil po tem vprašanju. Ko v oni zgodbici Bukowskega... je vsaki dan manjši in manjši, na koncu ga bo furala okoli v šibični škatlici... Jebi ga prijatelj, samo da si ti srečen.
"Eh..."
Peti in pol čut mi je pravil, da se boji za življenje. "Vseeno se bom zagrebo za kaki pir."
"Maš kaj alkiča doma?"
"Čaki, da pogledam" ...slišalo se je,... odprl je vrata hladilnika... "dva pira in pol flaše vina"
"Uni?"
"Laško"
"To se išče, evo me za 5min"
"Ajde, pozvoni ko boš"
"Ok"

Zoki je bil tri bloka bek od mene in pet bek od Line. Čakal me je v copatih pred vhodom, žalostna scena.
"Eee, serbus"
"Kisti,  vzemi malo" sem mu pod nos porino vrečko smokijev.
"a-a, ne morn"
"kak hočeš" pakungo s preostalimi smokiji sem zrolal in natlačo v zadnji žep.
"Evo, vse je v vrečki" Dal mi je vrečko in jaz sem poškilo not. Dva rogeca in buteljka. Vzel sem buteljko v roke in pogledo nalepko. UFO fris ministra za nekaj je neumno gledal svojega eksekutorja.  
"thnx za drink" 
"ni kaj"
"še vedno se lahko premisliš, pa priješ z mano na pir"
"ej stari, drugič.... Kaj delaš jutri?"
Kaj delam jutri..., uuu jeboteslon, jutri sem Emi obljubo da prijem na ono kurčevo razstavo. Čist pozabo...
"fak, jutri morn na neko razstavo, dobro da si me spomno" ... da nimam doma niti ene kulturne stvari za na sebe dat. "Ni panike, Zoki je bil stari playboy, sigurno ma kako srajco za posoit." sem pomislo.
"Alo jebač, maš kako srajco za posoit, jutri bi se moralo malo zrihtat"
"Neka deklica v špilu?"
"Aha"
"Paki se zaljubo, ooopa" je začel podjebavat
"Ne seri, prinesi mi neko srajco, pa da pičim dalje, piri se mi topijo"
"Daj pridi z mano, pa si zberi"
Stopla sma do njegovega stanovanja. Sanja je sedela v fotelji in gledla neko sranje na TV-ju, pozdravo sem jo, samo na kratko je odlepla pogled s TV-ja, rekla "o" in nadaljevala z buljenjem v ekran.
Odprl je omaro in reko...
"Zberi"
Gledo sem v blago, ki je viselo na obešalnikih in skšal uganit katero bo najmanj pogrešal.
"lahko vzamem toto belo" pokazal sem na eno belo s črnimi črtami, ta se mi je zdela še najmanj moderna, da ne rečem pederska.
"može Jože" vzel je obešalnik s srajco, jaz sem obrisal svoje mastne smoki roke ob majco in prevzel jutrišnjo garderobo.
Zahvalil sem se svojemo dobrotniku in se s srajco v eni in vrečko v drugi roki zaprašo proti vratom...
"Sanja čao" Ni reagirala na moje besede.

 ***

Ležal sem na pojstli, pil pir in poslušal...

Noč se je potopila

v barvo njenega glasu

in besede

namenjene nekomu drugemu

so govorile

o njej.

Billie Holiday, 

kakšna ženska...  

Zeleni čaj rumene barve

Zamujo sem tak ko vedno, petnajst do dvanajst na mojem mobitelu, morn pa še prit nekak do mesta. Odkleno sem kolesarnico, mogoče pa je danes moj dan... je kurac! Holander s praznima gumama je  naslonjen na zid pol leta čako da me zajebe. Pusto sem ga naj čaka še pol leta in mazno sosedu  BMX-a. "Kak bo vesel, ko bo zvedo da ni vkraden." Bil sem  brez bremz, z wayfererkami, yankee kapo in 15 akademskih v plusu. Gonil sem po Radvanjski, malo po cesti, malo po pločniku, po nasprotnem in po svojem pasu, prek rdečih in zelenih semaforjev, ravno v center mesta pod Pohorjem.

***

Dofural sem svojo zašvicano rit do Florijana, ki je sameval sredi Grajskega trga. Vsedo sem se pod svetnika in midva sma čakala, jaz Emo, on pa tak ko vsi kipi, nekega ptiča ki ga bo posral.
Nisem vedel kak zgleda ona, ki jo čakam, zato sem seval pogled po vseh ženskih bitjih. Kakšna je Ema? Lepo bitje z grozno osebnostjo, ali mogoče grozno bitje s čudovito osebnostjo,...  Razmišljal sem tak o še nekih kombinacijah, ko se je en nežni obraz z napol razvlečenim nasmeškom in vprašajem v očeh znašel v mojem perifernem vidu.
"...Patrik?"
"Ema... ?"
"Heeej" je razvlekla e, tak ko ga razvlačijo ameriške najstniške igralke, ki skušajo na inteligenten način izraziti eno tak instinktno reakcijo, kot so čustva.
"Ej, sem že mislo da te ne bo." sem reko iz zajebancije
"Sorry, ključe sem iskala 15 min..."
"...in, ki si jih najdla, v žepu ?"
"Eh..., v ključavnici, samo na drugi strani." Tu sma se malo zasmejala.
Izkoristo sem prazne trenutke in s pogledom skritim za cvikami tipal po njeni figuri. Mela je stil, mela je nasmešek in ni bla debelonoga, to, to zadnje, to je glavno, ostalo bolj al manj.
"Daj da se premaknema s totega žarčenaja, na eno kavo nekam v senco."
"Ja, ok" je pokimala .
Pobral sem bajka ...
"tvoj bajk ?" je pokazala na malega belega GT-ja.
"aha"
"kak dobro"
"primeš me za kobro" ... zamolčan odgovor.
Jaz sem potiskal BMX-a, ona je hodla poleg mene, senci sta bežali od naju, moj pogled pa na njeno prduljico. Edino Florijan je ostal in čakal neke druge Patrike in Eme.

***

Pripalila je čik, upal sem da bo nekaj zucnila, pa nič. Zakaj moram vedno naleteti na mutave pičnije, puni mi jih je kurac. Nareo sem zadnji šluk kave, odločen da po tem razparam tišino med nama. Vlačenje besed s kleščami, nič novega, vedno nastopam v tej disciplini.

"Ema, mislim da morš toto vrečko s čajem dat vun."

"fak, vedno pozabim... Ti še maš kaj kave?"

"Ne, glih sem zadnji šluk nareo"

"Boš malo čaja, meni je celi čajnik preveč"

"Ne, hvala, ker če jim rečem za šalco, nama bojo 50 centov extra zaračunali."

"F..., nič jim ne dama extra."

"To tui jaz pravim"

"Vodo si tut spil?"

"yes"

"Te pa ti bom  v kozarec nalila"

Nasipala je preostali čaj v kozarec.

"Kiri čaj maš to?"

"japonsko češnjo"

"kaj je to zeleni čaj?"

"Aha"

"Zeleni čaj rumene barve" Sem pomislil in nato misel spremenil v besede.

"Glih ko si omenil barve, bi šel jutri z mano na eno razstavo slik?"

"Ne vem, nisem glih ljubitelj umetnosti."

"Daj no, za pol ure. En kolega razstavlja, pa se pričakuje da bom tam, ni pa mi sami za it." 

Razmišljal sem o še enem monotonem dnevu, ki me čaka jutri in o stvareh ki jih zamujam... Vseeno sem se odločo da žrtvujem en večer Emi.   

"... Morn bit kak posebej gor naret?"

"Eh, normalno se obleči, tak kot se zrihtaš za ven it."

Na place kam sem jaz hodo ven, je blo zaželeno zgledati kot strašilo. Kakor koli, jutri bom moral svoj kosmati trebuh skrit pod srajco.

"Ok, maš me za jutri"

"super"

That fall the snow came very late...

Nisem se kaj preveč družo z ljudmi, Zoki je mel neke pizdarije s svojo Sanjo, Mali pa se je poboto z Vesno. Za samske v njihovih življenjih ni blo placa, zato sem sedel sam na kavi.
"Ej, ki maš ona kolega, ko pridete večkrat na kavo? Že dolgo ju nisem vidla." Je zanimalo Stello.
"Zaljubljena sta" sem ji ležerno odgovoril.
"Kaj ona dva sta, mislim...!?"
"pedra" sem dokončal njeno misel
"Kaj res sta...?" ni mogla verjeti svojim zaklučkom, nisem mogel niti jaz. Stella ni bla glih v prvi vrsti, ko se je delila pamet in definitivno ni bla v prvi vrsti ko so se delile zize. Mislim, da so pri njej samo možgani bli manjši od  jošk.
Včasih je res bolje sedeti sam, sem si mislo.
"Kaj pa ti, ki maš dragega?" sem preusmero težišče na njo.
"Ki pa maš ti punco? "  je kontrirala.
"Veš da nimam punce"
"Vem..."
"In..., kaj me malo prcaš ha..."
"Ne prcam te, včeraj je ena spraševala za tebe"
"Ena je spraševala za mene? Ne me jebat, kdaj?" Temu se res nisem nadejal
"Včeraj popoldan sta tukaj sedeli dve punci, tak 20, 21 let, pili kavo... in ko je prišla not plačat me je vprašala, če sem hodi neki Patrik. Po opisu ni mogo bit noben drug ko ti."
"In kaj si ji rekla?"
"nič, da hodiš, samo da te že nekaj cajta nisem vidla"
"Kaj pa izgled?"
"hmmm..... good..." je namignila .
"kaj ti je še rekla...?"
"samo to, če hodiš sem"
Dobro tudi to je blo nekaj, za spremembo.
"Daj prinesi mi še eno, brez pene pa vodo." Moral sem malo zbrati  misli, razmisliti kira bi to lahko bla, če se je sploh melo kaj za razmišljat.

 ***

Živel sem v Lininem stanovanju, domov sem se hodo samo tuširat in srat. Nekak mi je blo naravno, da te najbolj intimne trenutke ne delim s tujimi wc školjkami, ploščicami in ostalo keramiko. Tuširo sem se in gledo skozi okno in to je bil en od razlogov, zakaj tega nisem počel pri Lini, ni mela okna v kopalnici. Mene pa je glih to piljenje iz kopalnice na ulico sproščalo, ja definitivno so to bli eni boljših trenutkov v mojem dnevu.

Opravil sem svoje fiziološke potrebe in dan se je lahko začel, za mene. 

  ***

Linino stanovanje se je vse bolj spreminjalo v čumez. Vse bolj se je prilagajalo svojemu začasnemu prebivalcu, ki ni mel nobenih redoljubnih navad. Za moj abstraktni način razmišljanja so vse stvari ki so ble zložene po nekem redu predstavljale naravnega sovražnika in jih je blo treba v samem začetku rasturit.

Tudi pojstla, ki je sprva dišala po Lini, je začela bazditi na mene. Ležal sem v njej na hrbtu in skušal zacumati, ni šlo. Pogledo sem naslove knjig, ki so zložene nabirale prah na polici... ruski klasiki, čehi, francoski realisti in še neki, ki jih nisem znal sortirat, vglavnem nič za mene. Še dobro, da sem si prineso ono knjigo...Hemingway - "A Farewell to Arms ". Odprl sem Hemingwaya in na prvi strani je pisalo nekaj, kar je blo v mojem spominu pozabljeno..."Ema pokliči ..." in zraven cifra. Kratko sem razmislil, al naj grem brat al klicat Emo, ... Vzel sem mobič in vtipko cifro,... kličem...  
Zvonilo je prvič,...drugič,...tretjič... že sem mislo, da se noben ne bo javo, ko se je v slušalki pojavil ženski glas.
"Prosim?"
"Sem dobil Emo ?"
"Ja pri aparatu"
"...ej čakam celi vek, da se javiš"
"ma posodo pomivam pa..., kdo pa sploh si ?"
"Patrik na toti strani, Lina meje prosla, če ti neke diske vrnem" CD-ji  vedno rešijo situacijo.
"Lina...?"
"Ja, skupaj hodita na tečaj modnega oblikovanja, kreiranja al nekaj podobnega"
"hmm, ne hodim na noben tečaj "
... Lina jebatčutimater ko te vidim, spet si me napizdla. Samo prvo da speljem toti dribling do konca.
"...ne hodiš na noben tečaj ?"
"ne"
"ne poznaš nobene Line ?"
"hmm..., ne"
"..." 
"ajd da se dobima jutri na kavi ?"
"..."
"en drink... ?"
"hmm, ne vem, jutri moram na socijalno"
"po socijalni ?... come on, da ti vrnem CD-je"
"kake CD-je... "
"ni važno, zmenjena ?"
"... ok, ob 12h v mestu"
"Cool, pri Florijanun at noon"
"at noon,... ej kak si reko da ti je ime"
"Patrik"
"ok, byee Patrik"
"čao Ema"

To je šlo lažje kot sem mislo, mel sem dejt. Neka dejanja so dosti lažja v besedah, kot v mislih. V takem položaju je najboljše ena na ena, brez razmišljanja, ... spontano. Ja..., tak se dobiva prva runda.
Nadaljeval sem s Hemingwayem..."That fall the snow came very late..."

... na +32°C

stojim na balkonu,
jem japko, gledam
oblake… drevesa…
parkplac…šolo…
Vse je isto,
ne opažam nekih premikov
pri sebi, nic novega to,
da nic ni
S komolci naslonjen na ograjo balkona in z izgubljenim pogledom nekje na nebu razmišljam, kak je tam v vesolju zdaj na miljarde mrtvih in živih zvezd, planetov, asteroidov in ostalih nebeških teles, od katerih nam bo eno sigurno jebalo mater.
“Ne znam kad i ne znam gdje, ….vjeruj mi dušo srest čemo se…”
Popraskam se po jajcih, “dovolj te je zemlja hranila, krani zdaj ti malo njo“, si rečem in fuknem ogrizek sosedu na atrij.
Ni se mi več dalo izpostavljati soncu in odprtemu nebu, zato sem kidno v udobno temo svojega brloga.
Bil sem sam doma, stari so brisnili na morje in zaloge živil v frizu so se nevarno bližale h koncu. Denar, ki sta mi ga pustla za hrano sem preusmero v fond za svoje jutranjo-dnevne kave in meni se je obetala ena manjša humanitarna katastrofa. Ampak mel sem še enega asa v rokavu. Lina je vodla neko skupino po grških arhipelagih in mi pustla ključe svojega stanovanja, da ji zalivam rože.

***

“S trebuhom za kruhom” prva misel ki me je presekala, ko sem odklepo vrata Lininega stanovanja. Živela je dva bloka od mene v zadnjem, osmem nadstropju s pogledom na skoro celi Maribor. Brez sezuvanja sem vstopo v kuhno in začel skenirati hladilnik, jajca, siri, mleko-trajno, grozdje-belo “belo mam najraje”, majoneza, kečap, senf,  zimska salama- cela čreva “…čudno,  sploh ker vem, da je Lina vegi, hmmm…” vzel sem zimsko previdno, z dvema prstoma in jo povohal, ni smrdela po vaginalnih sokovih, ampak vseeno sem se odločo, da jo pustim pri miru. V zmrzovalniku so ble Lidl pice, sladoledi na palčki in še nekaj hrane na 4°C.  Moja najbolj črna predvidevanja so pravla, da je tukaj hrane za najmanj pet dni, pri tem nisem upošteval čipsov, keksov, kornfleksov, čokolad in ostalih bedarij v omarah. Videno je  dovolj dober razlog, da  Linino stanovanje postane moje začasno bivališče. Vzel sem čips si naredo cedevito in prižgal TV. Probal sem poiskati kake porno kanale, nič, vsi so bli zaklenjeni.
Nisem vedo kaj naj sam s sabo, novo okolje se še ni navadlo na mojo prisotnost in nekdo mora odgovarjati za to. “Da vidimo s kakimi sosedi živi najlepše bitje na svetu.” Stopo sem na hodnik. Tak ko pri vseh blokih zgrajenih med 83 in 85, je blo v enem nadstropju pet stanovanj. Pozvonil sem na prva vrata, ampak  noben ni reagiral, “verjetno ni nobenga doma”, sem si mislo. Premakno sem se do drugih vrat in pozvonil, slišo sem lajanje nekega štirinožca, nato pa so se vrata odprla.
-”Ja ?” je vprašal ženski glas, z začudenim pogledom fiksiranim na tujca.
Za napol odprtimi vrati je v trenerki stala blontna milfa, … 4o let, v nekih svojih boljših časih je morala biti kr dobra pička, ampak…, ipak je to obdobje ostalo nekje v 90-tih.
-”Dober dan, jaz sem iz stanovanja 82, zgleda da mi je zmanjkalo elektrike, pa ne vem, če je to samo pri meni al …”
-”Ne vem, jaz imam elektriko” in v dokaz prižgala luč v predsobi.
-”Pa vam ni niti za trenutek zmanjkalo ?” sem vprašo, kao z zanimanjem.
-”Ne, sem gledala TV in je bilo vse normalno.”
-”Čudno, meni pa kr na enkrat puf in se je vse vgasnilo…,mogoče je šla glavna varovalka,… pa če mi lahko povete ki se nahaja, sem novi v bloku, pa se še ne znajdem..” sem malo mutil, pa niti ni blo vse laž.
-”Ja to pa je na stopnišču, stopite z mano, da vam pokažem.”
Odkorakala sma, do stopnišča in res, tam je stala omarica s števci in glavnimi varovalkami. Vsi števci so se obračali, eni hitreje drugi počasneje, edino en števec se ni obrača, verjetno ono stanovanje ko sem prvo pocinglo.
-”V katerem stanovanju ste rekli da ste ?”
-”82″
Gledla je v rdečo črtico ki se obrača in nič ji ni blo jasno.
-”To pa je res čudno. Pa ste prepričani da nimate elektrike ?”
Moral sem obrniti ploščo, nisem več videl smisla v tem brezsmislu in zakaj sem sploh reko, da mi je zmanjkalo štroma, ne vem. Na mnoga  vprašanja si nisem znal odgovoriti.
-”Mate mogoče kako jajco za sposodit ?”
-”Jajco, kakšno jajco ?” je vprašala, začudena z vprašanjem, ki ni imelo nikakršne veze z dosedanjim potekom dogajanj.
-”Navadno jajco, glih sem si mislo palačinke naret, pa sem se spomno, da nimam jajc, pol pa mi je še štroma sfalilo in…”
-”aha, ja bom pogledala v hladilniku, …mislim da še mam kakšno…”
Šla sma do njenega stanovanja, ona je operirala po kuhni, jaz pa sem čako v predsobi, pes…, pes pa je neumno stal in buljil v mene, blo je za pričakovat, da bo vsak trenutek začel lajat in mi na pasjem jeziku jebat vse po spisku.
-”Kolko jajc rabite ?” se je slišalo iz kuhne.
-”Ne vem, dva, tri,…” Nisem se mogo spomnit kolko jajc gre v testo za palačinke, od kar sem jih nazadnje delo,  je zemlja že par krat obkrožla sonce.
-”Izvolite, glih tri so mi še ostala”
Vzel sem karton z jajci, se ji lepo zahvalo in se vrno nazaj v  82-ko.
Moj prvi stik z novimi sosedi je bil vsaj za mene uspešen, imel sem plen, tri jajca in počutil sem se za eno črtico boljše, edino pes mi je ostal dolžen, ni začel lajati.
Skupaj z jajci sem stal na balkonu, sonce je svoj višek energije stresalo na naš mali košček sveta in ga vsaj metaforično spreminjalo v pekel. Moral sem se vklopiti v koncept … Fukno sem prvo jajco na parkplac  in ona se je razbila na asfaltu. Drugi projektil je končal na zelenici, tretji pa  zadel… en avto je dobo podpis neznanega umetnika z 8. štuka.  “Zdaj ste vidli, da z mano ni zajebancije!” Gledal sem v zidove, police, cedeje, knjige, …in ostale majhne in velike predmete po stanovanju, ampak oni so stali  nemo in brez interesa za mene.

***

Manjkale so mi neke osebne stvari, zato sem moral skoknit nazaj do svojega stanovanja. V eno vrečko sem nabasal nekaj zoknov in gat, par majc, nujno higijensko pomoč, polnilec za mobič  in knjigo ki je ležala pri polnilcu pod pojstlo, ” naj se najde…” Vrgo sem še zadnji pogled na svojo sobo “zaj se nekaj cajta ne boma dihala” sem patetično izgovoril z notranjim glasom in se vrno v stanovanje št. 82.

Sedel sem na kavču, bolj na pol ležal kot sedel in ful mi je šlo na kurac to, da so porno kanali bli zaklenjeni. Matematičnim besednjakom v številkah to pomeni, da ma štirimestno število, s kirim so zakodirani porniči 10000 različnih kombinacij,… statistično bi uspel že v prvih 5000 kombinacijah najt pravo, to je za polovico manj kot 10000 in za 4999 več kot ena kombinacija z mano, sms-om in Lino nekje na nekem grškem otoku. Vzel sem mobitel in začel vtipkavat dobitno kombinacijo: “Priso sem ti zalit roze in bom ostal nekaj dni, ker doma nimam vec kaj za jest, upam da ti je to OK. Poslji mi kodo za porno kanale in cuvaj se morskih psov. ” Poslji – in pismo je odletelo nekam proti soncu, da bi se malo potem znajdlo v Lininem mobitelu… Niti po 10-tih minutah ni blo odgovora in jaz sem bil siguren, da se ona zdaj tam žge z nekim minotavrom. Izklopo sem mobitel, se sleko v gate in se pod težo lastnega telesa skipal v  pojstlo,… bil je čas… za eno  kitico…na…na +32°C

od kdaj pa ti nosiš hlačke

… prižgal sem čik in vstopo na stranišče,

ampak srečen in umirjen,

Slišal se je drek,

prvi, pa drugi,

potem je zasmrdelo.

Ne, mene to ni motlo.

Tak je pisal  Valjarević, Toplo in direktno. Kaka koincidenca,  glih serjem in berem to pesem, na platnici piše Džo Frejzer in 49  pesmi.
Ležim v sobi, na tleh.
Spusto sem rolete, izklopo mobitel,
vgasno luč in
poslušam Waitsa.
Roke mam pod glavo, buljim v strop.
Dež kaplja
po okenski polici,
to se lepo sliši
med dvema pesmima.
Tla niso bla posesana od pitajbogakdaj, ampak mene to ni motlo, nekak sem se boljše počuto med prašnimi delci,  bil sem eden od njih. Lepo sem razmišljal o ničem, ko me je zmoto telefon, ne mobilni, ampak oni  stacionarni. “Da se ne bi mogoče vstal”, sem si reko . Ampak telefon je kr zvonil, oni na drugi strani je bil vztrajen.  Povej mi kolko krat pustiš zvoniti, ko kličeš, pa ti povem kaki človek si. Še ena od starih modrosti. “turururu – turururu – tururu”, tu sem jaz malo popizdo in se zalaufo v smer od koder je prihajal iritantni “tururu”.
“Halo !” sem se zadrl v slušalko.
“Zakaj maš izklopljen mobitel ?” Bla je to Lina .
“Zato da me idioti kot ti ne zbujajo.”
“Dobro da si doma, pridem zdaj k tebi.”
“Da te ne sanjam”
” čež dve minuti sem tam.”
“Alo Lina,…” prepozno, odložla je.
Odkleno sem vrata in se vrno nazaj v prašni imperij.
Lina  stanuje dva bloka od mene, in  je križanec med najstniškim idolom, porno divo in holywoodsko zvezdo. Ona je komedija in tragedija, angel in demon, mladost in starost, lepota in smrt, plus in minus, black and white, drek in cvet, in vse to hkrati.  Nima fanta, ne mara moških, zato pa  ženske sovraži. Dela v  turistični agenciji in perfektno govori angleško, ma vlke joške lepi nasmeh in še neke druge kvalitete. Ker se ne fukama, ne vem kak bi definiral najno razmerje.
Vstopla je v mojo sobo in se vlegla na pojstlo. Zdaj sma oba ležala, ona malo višje, jaz malo nižje, na tleh.
“Moti me muzika, jo lahko izklopiš prosim.” je mjaukala  iz pojstle.
“kuri me bolac, če te moti si jo izklopi, meni se ne da vstajat.”
Vstala se je, prižgala luč in pri stolpu iskala pravi gumb. Stala je tik ob moji glavi, na sebi je mela neko poletno oblekico in jaz sem  lepo lahko vido njene bele spodnjice.
“Opa, od kdaj pa ti nosiš hlačke?”
Nič ni rekla, samo me je malo butnila z nogo v rebra.
“Kak zgledam z novo frizuro”
“Fatalno, tak ko vedno” Sem reko, brez da bi jo sploh pogledo. Lahko bi si dala vrečko na glavo, pa bi vseeno to na njej zgledlo super.
Spet sma ležala tak ko prej, samo zdaj brez muzike.
“Patrik, zakaj ti nimaš punce?”
“Zato ker sem peder.”
“Resno te sprašujem”
“Resno ti odgovarjam”
“Eno super punco mam za tebe, mislim da bi ti bla všeč.”
“Ti maš punco za mene? Lina, ti sovražiš ljudi, še posebej punce.”
“Zato pa ne sovražim tebe in hočem, da si srečen”
“Če bi  hotla da sem srečen, bi mi dala svoje telo”
“Daj ne kompliciraj, en zmenek, naredi mi to ljubezen”
Globokosem vdihnil in izdihnil, hotel sem prdnit, pa sem se vseeno zadržal.
“Od kod pa jo poznaš?”
“Z mano hodi na tečaj šivanja”
“Ma vlke joške?”
“Tebe samo joški zanimajo”
“Ni res, zanimajo me tui noge, noge dosti povejo o ženski”
“In tolko da veš, ma dobre joške, dobro rit in nima debelih nog”
“Kaj pa kosmate?”  sem zajebaval
“To boš pa sam vido, tu maš njeno številko” Vzela je eno knjigo z nočne omarice, na prvo stran napisala cifro in zraven  Ema pokliči !.
“Obljubiš da jo boš poklico”
“Mhm” sem zamrmljal
Brskala je po  policah, kjer so stale knjige in stripi .
“Kaj  to je novi Dylan Dog?”
“Mhm”
“Sposodla si ga bom”
“Nosi”
“Vidim, da nisi za druženje”
“mogoče zato, ker skušam počivat”
“Da nisi mogoče izčrpan od službe”
Moral sem presekat njeno sikanje.
“Si si jo zdrkala danes?”
tišina.
“Odgovori, ne boi pička, si drkala al nisi ?”
“Sem, zjutraj in  kake ma to veze”
“Sama si rekla, da se hočeš pogovarjat”
“sem, ampak ne rabiš zato prodirati v mojo zasebnost”
“Tvoja zasebnost je tui moja zasebnost”
Nič ni rekla.
“Hočeš da grem?”  je vprašala.
“Lahko tui ostaneš, samo ne pričakuj, da se bom meno.”
Šla je do stolpa, dala en Cd ven, drugega not in iz zvočnikov  je zapihal sax . Vgasnila je luč, se vlegla nazaj na pojstlo in midva sma uživala v enem genijalcu kot je bil John Coltrane.