Nekdo, ki ga poznaš dva dni, ti ne more biti prijatelj, sploh pa ne dober prijatelj.

Sedel sem na zideku starega mosta, čakal Emo. Gledal sem malo okoli, Dravo, avte, Lent, ki je zgledo nekak bedno pod tem sonce in v barvah predvečerja. Počasi se bo začel zbirat folk sem pomislo, zajebo sem se, Verdi odpade. Obrno sem Emino cifro.
"Ej, ki si ti?"
"Tukaj pri Meku, čez dve minuti sem..."
"Daj počakaj, sprememba plana, prijem jaz do Meka." jo prekinem v stavku.
"...okej"
"Evo me, za minuto priletim"
Zagono sem Gt-ja in čez minuto sem že bremzo pred Emo.

"Spet si s totim malim bajkom?"
"Spet" sem kratko in direktno sikno, nikoli nisem znal odgovarjati na kostantacije.
gledla me je pod nekim čudnim kotom in meni je v trenutku dz postalo žal za zadnjo reakcijo
"kaj bova?"
"Hmm, grema nekaj pojest za začetek, pol pa še nekam malo bluzit."
"kam pa bi šla, mislim kaj bi jedo, pico, al kaj drugega?"
"mislo sem pico, lahko pa ti prideš s kako idejo."
"Kaj pa če..." tukaj je naredla malo pavzo
"?"
"...ti jaz nekaj skuham?"
Takega odgovora nisem pričakoval, malo me je zvilo v trebuhu, prvo, ker nisem bil vajen plazit po tujih stanovanjih, drugo, bil sem siguren da mi doli v starkah noge pripravljajo smrdljivo atmosfero, tretje in najbolj zato, ker sem bil navadna pička.
"Samo pod pogojem, da je v to vključena še sladica?"
Pobegno ji je špukec smeha.
"Ni, lahko pa boš posodo pomil"
Pomivanje, pospravljanje, zlaganje, pomaganje ... niso ble besede za add to favorites, vsaj pri meni ne, ampak Ema je bla.
"Ok, se boma že nekak zmenla"
"Daj da se malo peljem..." je zamjaukala in jaz sem vedo kaj sledi "kak lahko goniš na takem malem bajku?" in "kak se ustaviš?".

"Ej, ki si sploh ti doma?" vedo sem da je nekje v centru, to je tudi vse.
"Na Tyrševi"
"ki je to?" sem vstrelo, neumen, da si zapomnim ulico, ki ni moje stalno bivališče.
"Kaj me zajebavaš, ne veš kje je Tyrševa?" se je čudla, nesigurna če jo res jebem.
"Mislim vem, če bi mi razložla, bi vedo ki je, tak samo po imenu pa tema."
Ona se je še malo čudla, kak ne poznam mariborskih ulic.
"Evo to je Tyrševa,da boš vedel za naprej" mi je pokazala ulico, ki se je spuščala proti nama. Potem mi je pokazala, kje je doma,  njeno okno itn., itd., vse dokler nisma prišla do vhoda. Jaz seveda nisem spusto prilike, da ji rečem kak je v sosednji hiši bil doma en moj sošolec iz srednje, moje nakladanje ni melo nobene veze z resnico.
"Res, kak mu je ime?" se ja zahaklala na trnek.
Spomno sem se porno legende Peter North-a in vstrelo.
"Pero, Peter Sever, poznaš?"
"A-a, v tej hiši praviš da je bil doma?" in z roko pokaže na sosednjo hišo.
"Ja, definitivno tu"
"Ne vem, mogoče če bi ga videla, bi vedela"
"Če bi ga vidla, bi sigurno vedla, samo so se že pred leti preselili nekam v neko vukojebino, Sv. Trojica, Trije kralji, neka taka pripizdina." Sem pretrgo film razmišljanja o nekem fantomskem sošolcu.

Odklepala je vrata in jaz sem prvič pomislil, če je sploh sama doma. Stanovanje je blo eno od onih starinskih z visokimi stropi. Tisti ki je urejal stanovanje, je očitno imel smisel za estetiko.
Ema mi je rekla naj se razkomodim in se nekam zgubila. Sedel sem za kuhinjsko mizo in listal reklame. Kuhinja je bla s pisanimi ploščicami in elementi, ni bla kot naša enobarvna socialistična.
Izkoristil sem njeno  odsotnost in si povohal stopala, smrdela so z običajno intenziteto. Vrnila se je z laptopom.
"Fotke od včeraj" je veselo nastavla komp pred mene.
Nisem mel pojma da sma se včeraj slikala, ampak sem to zadržal zase. Fotke so ble standard, na večini slik sem bil jaz, na nekaterih je bla ona, na enih pa sma bla celo oba. V seriji skupnih fotk je blo nekaj takih, kjer sma zalimana en za drugega zgledla kot zaljubljeni par. Pogledo sem jo preko monitora, odsotno je povlekla dim in gledala v neko točko na mizi.
"Ej nisem vedo, da maš fanta" trgnila se je in me ujela s pogledom.
"Od kod ti to?" se je zmedla
"kdo pa je toti na sliki?" vstala se je in pogledla na ekran, fotka kjer sma objeta, ona fotka na slepo, jaz z jezikom nekje v njeni ustni votlini.
"Eh, to je en priatelj" je nonšalantno odmahnila, skapirala je bazo
"prijatelj..., ki ti turi jezik do grla?" sem nadaljeval
"hmm očitno je... dober prijatelj" se ni dala, gledla me je in elegantno kadila.
"nekdo, ki ga poznaš dva dni, ti ne more biti prijatelj, sploh pa ne dober prijatelj." klikno sem naslednjo fotko.
"Ja?"
"Aha. In te slike, vidiš, niso niti malo prijateljske."
"To niso slike ampak fotke, prijatel, sorry, najboljši prijatelj."
"jebita se ti in tvoj najboljši prijatelj"
"hahaha" je stresla iz sebe zadovoljstvo. Smajlič je visel med ličnicama, pri njej in pri meni, tud srčki, ampak njih se s prostim očesom ni moglo videti.
Preklikala sma še ostale fotke, njeni komentari so mi dajali smernice po katerih se je furalo včerajšnje rokanje.
"A lahko eno osebno vprašanje, vem da ni moja stvar, ampak ...?" me je prestrašla z barvo tona in sočutnim pogledom.
"ofkours"
"Ta bolezen, ki si jo mel, a si res skoro umrl?"
Moj fris se je v infinitezimalnem delčku časa deformiral v pogled KOJI KURAC!. Bil sem v stanju manjšega šoka in nekaj trenutkov sem rabo, da mi možgani začnejo pošiljat normalne signale.
"Ej sorry, ne vem o čem govoriš"
Nabrala je brvi in izčobila ustnice, zgledla je kot da ji je nekdo nekja potisno od uzad.
"Če pa si včeraj, ko te je Davorin vprašo če maš to fotrovo srajco, odgovoril, da si mel težko bolezen, da si zgubo ful kil in komaj ostal živ in, da se s takimi stvarmi ni lepo šaliti."
"Kdo je Davorin?"
"moj kolega, se pa veš, skupaj smo bli pri Univerzi"
"Ne vem kirega misliš, z nama so bli trije tvoji kolegi in vsi so zgledli kot da jim je ime Davorin"
"Davorinu je bil pol ful bed zaradi tega" ga je skušala opravičiti.
Vedo sem, da ta som ne bi mel nič proti, da prebere moje ime pod sliko v Večeru na predzadnji strani. Plesanje z jezikom po grlu dekleta za katerim hrepeniš, zadosten razlog da nekomu želiš pot za Had.
"Super, lahko mu rečeš, naj se neha bedirat, ker si je Patrik vse zmislo:). Sam se sicer ne spomnim, da sem komu pripovedoval o srečanju s smrtjo, ampak če ti praviš, pol..."     
Zgroženo je strmela v živega mrtveca in komaj opazno majala z glavo levo-desno.
"Ti nisi normalen"  mi je postavla diagnozo.
"Nikoli nisem reko da sem" sem skomignil z rameni
"Pa ne moreš se stakimi zadevami hecat"
"Ne hecam se jaz, nekdo se heca z mano."
"Obljubiš, da ne boš več nastopal s takimi zgodbicami?"
Ema je zvenela preveč resno, očitno res ni bla za take bolane scenarije, ki so se v stanjih neprištevnosti režirali v moji tikvi. Dvigno sem levo roko, desno položil na srce in odrecitiral obljubo, kot neki pionir.      
"Pred svečano in častno komisijo, jaz Patrik obljubljam, da se ne bom več hecal s svojim kliničnim stanjem, da ne bom izginjal v noč brez slovesa, in da,...da bom..." zlagal sem konec govora
"da bom končno poljubil Emo" so njene besede končale mojo svečano obljubo.