"Heej kam se mudiš, ...čakaj malo"
Zabremzo sem s starkami.
"Joj kako si se zrihtal, greš k punci?"
"Ma samo v mesto"
"Nemoj ciganki da lažeš" me je opozorila in pomežiknila.
"Ajde, da ti vidim srečo" ...
"Ajde"
"Zapri oči in daj mi roko"
Nareo sem kot je rekla. Prvo je nekaj šarala s prstom po moji dlani, potem je začela govoriti nekaj na romskem, govorila je bolj za sebe kot meni.
"kaj vidiš?" sem hoto bit na tekočem
"Čakaj, ne me motit ..."
Stal sem tak srei stopnišča z zaprtimi očmi,ona pa je raziskovala moje linije življenja.
"Patrik, Patrik, ko bi vedel kaj vidim na tvoji dlani... " je začela dramski nastop.
"?"
"Ne ne a-a, mačak, prvo en kiss tu" s kazalcem je pokazala na desno ličnico.
"pa... dobro, če že moram"
"Aha, moraš" mi je z nasmeškom nastavla lice.
Približal sem fris k njenemu, zaprl oči in "cmok" naloga je bla opravljena.
"Hi-hi-hi" se je zahihotala
"Kaj je z mojimi linijami življenja, bom preživel?"
"Boš, če te ljubav ne ubije"
"Ljubav?"
"mhm, čuvaj se punce z rdečo šminko"
"Še kaj?"
"Lahko bi me kdaj vzel s sabo, ko greš ven"
Mirvana je mela 16 let, 10 manj od mene, pa tui nisem mel neke želje prenašat teenagerov v svoji bližini.
"Naslednjič te peljem na tortico"
Ubijalsko me je pogledla in rekla "Dobro veš kaj mislim"
"Tortica ali nič, razmisli do naslednjič, ko te srečam na štengah"
Poslovil sem se s svojo privatno šlogarco in zapustil blok.
***
Končno sem bil na ulici, Mali me je s hroščem čako na parkplacu.
"Sorry za zamudo, mel sem srečanje z usodo" Ni se zmeno za moje besede, ampak mi je potisno cenerja s heftom in reko "drži". Držal sem rdeči papapir, o pa je nekaj isko po predalčkih in sedežu.
"Jebemu sunce, tu neki more bit" je mrmljal v prazno in z mobičem sveto po tleh. Jaz sem skušal na radiju nastavit 101.
"Ne morš verjet, kaj vse najdeš na tleh" in na števec, ki iz nekega razloga ni mel šajbe, odložo kutijo šibic. Vzel je heft, ga kot pravi pubec z asfalta v parih potezah zvil in pripalo. Potegno je daljši dim in me s strani pogledo.
"jebote, ti taki misliš it na dejt"
"Kaj, kaj manjka?"
"Pa nič, samo da ti je srajca tri cifre prevlka"
"Tak sem hoto" sem pičo svoje.
"Auu klošaru jedan"
"Daj furaj, itak vedno zamujam"
Vkurblo je staro bubašvabo, ki je zatem začela prdet po mariborskih cestah.
Slomškov trg je bil v komi, avti so stali in se niso premikali. Očitno se je začel Lent in jaz edini tega nisem vedel. Izstopo sem iz avta in Malega pusto v koloni, da kleje in trobi.
Z Emo sma bla zmenjena pri Univerzi, kjer je tega poletnega večera mali milion ljudi začenjal svojo pot v noč. Vsedo sem se na neki betonski kurac, ki je rastel iz asfalta in s pogledom iskal Emo. Najdel sem jo kako stoji s tremi bilmezi. Zgledalo je, kot da se vsi štirje zabavajo, prepričan sem bil, da je posredi slab humor. Ema je zgledla za 1,38 krat boljše kot včeraj, mela je neko oblekico, ki ji je odkrivala dober del nog. Že od daleč je zgledla jebozovno, v tisti gužvi med onimi troti pa kot bitje z druge planete. Vstal sem odločen, da jim zjebem koncept. S svojo podobo sem se približal trem satelitom, ki jih je Ema držala na distanci s svojo fiktivno supersilo. Moj mehanizem je deloval na povsem drugih principih, njene sile na me niso imele učinka.
"Eeejjj, ful dobro da si prišo." Je rekla namesto pozdrava. Sateliti, ki so se še pred trenutkom smejali so zdaj zaprli, osatli so samo glupi frisi in pogledi polni prikritega sovražtva usmerjeni k meni. Uspel sem.
"Serbus pubeci" sem jim namignil. Kislo so vrnili pozdrav.
"To je Patrik, Patrik to so ..." in je začela naštevati imena trojke, ki sem jih jaz pustil, da odvalovijo mimo mojih ušes.
Nekaj trenutkov je špilala tišina, potem pa so se vrnili k svojim temam. Na repertoarju je bla neka Ana, njihova sošolka s faksa, ki se je palila na enega od totih treh.
"...pa kr nekaj mi po fejsu pošilja,...meni pa ni, ...upam da mi danes ne bo gušla,..." Ta očitno ni delil Aninih občutkov, jaz pa sem upal, da mu bo v naslednjih trenutkih priletel njen SMS.
Iz njihovega pogovora sem v glavi skušal sestaviti Ano. Mala s povprečnimi joški, črnimi lasi in starkami na nogah. Takšna Ana je lahko huda mačak, al pa grob, sem si reko. Prava Ana je verjetno bla nekje vmes.
Njihovi medčloveški odnosi me niso zanimali, zato sem začel zijat po nogah in ritkah, katerih lastnice so se znajdle v mojem vidnem polju. Spomnil sem se Mirvane in rdeče šminke. Prvo sem preveril Emine ustnice, niso bile namazane rdeče. Dobro, nevarnost je očitno počivala na nekih drugih ustnicah. Ema je opazila, da zijam okoli in tudi sama začela obračati oči v iste smeri.
"Patrik ne ?" me je vprašal oni, na katerega se je kurila Ana in ki je očitno gorel za Emo.
"Aha, tak ko Patrik Wilding." sem samozavestno reko, prepričan da noben od njih nikoli ni slišo za ZA-GOR-TE-NAY-a.
"Patrik Who...?" je zinil oni čisto levi, ki je bil najdalje od mene in najbližje Emi.
"... Wilding, prvi temnopolti astronavt" sem začel zajebancijo. " bil je vlka zvezda v 70-ih, prvi z bluz dušo na Luni. Skakal je po njeni skorji in pel Johnsonov Me and the Devil blues. Houston je vse to prenašal na nekem radiju in nastalo je sranje.
"kaj pa je blo, mislim zakaj?" me je vprašljivo gledla Ema, Ema in ostali.
"hmm, pesem besedila gre... Me and the Devil was walking side by side, and I'm going to beat my woman, till I get satisfied..., dalje pa si lahko sami sestavite zakaj."
Gledali so v mene kot recimo v... profesorja. Gledal sem v njih kot recimo v... bedake. Potem je oni desni, ki je stal prvi do mene pogledal mobitel in samo reko "mi mormo počasi it, oni nas že čakajo na Lentu.". Ne vem kdo so ONI, vem pa da mi je ta novica polepšala trenutek. Ema se je od njih poslavljala z objemom, lupčkom in besedami, jaz samo z rahlim kimom glave in enim "ajde".
"Kaki je plan?" Sem vprašal.
"Houston we have a problem" je rekla in iz svoje torbice, ki ji je visela prek rame potegnila 1,5 litrsko plastenko coca cole."Cuba libre"
Ok, torej temu služijo ženske torbice. Odgovor sem zvedo, trebalo je rešit še vprašanje kam?. Spomno sem se, da so pod Univerzitetno pred knjigarno štengice.
"Vem za en dober plac, tu takoj za ekom."
Primo sem jo za roko, ni je izmaknila, in jo potegno za sabo proti knjižnici. Iz nekega razloga miz in stolov na vrtu knjižnjičnega kafiča niso pospravljali. Bli so sicer zvezani z zailo, ampak je zgledlo, da se lahko na njih normalno sedi. Štenge so postale samo dobra alternativa.
Sedla sma za mizo z najmanj svetlobe, noge pa stegnila na nasprotnih stolih. Odprla je zamašek, rekla "na naju" in nagnila direkt iz flaše. Pol sem prišo na vrsto jaz, ponovil sem njene besede in zlil črno tekočino po grlu. Ledeno sladko kisli okus s komaj občutnim okusom ruma, Ema je to mojstersko sestavla.
"Super si to zmešala, maš talent"
Odpihnila je dim in se nasmehnila.
"Ej, daj povej mi nekaj..." je z začela v nekem resnem tonu.
"Kaj te zanima?"
"Za začetek, tisto o astronavtu, je blo žretje dreka ne?"
Pogleo sem jo, nategno šluk in reko "Aha".
"Ti si en vlki drekač"
"Aha"
"Všeč si mi"
Tukaj sem jaz malo zatrokiral, nisem vedel kaj naj rečem, blo je prehitro, predirektno, ... Dokler sem se jaz lovil, je ona nespremenjeno gledla moj posrani fris in čakala, trenutek, dva, potem pa prasnila v smeh.
"Pa sem te, hahahah"
Uuuuu Ema je bla zajeban igralec, znala je vrnit z isto mero, s knock-outom. Ženske s takšnim karakterjem se ne spušča iz klinča.
Še vedno sem jo mutavo gledal z nekim besom v očeh, ni popuščala.
Naredla je še en dim,
zadnji, preden je približala ustnice,
čutil sem njen dih na svojem vratu,
mešanico tobaka, alkohola in parfuma
